Z otroki oddelka 1-2 let smo se odpravili v bližnji gozd. Da bi bilo potovanje prijetnejše, so otroci posedli v lesen voz, ki nam ga je pred leti izdelal domač mizar. Poslovili smo se od otrok ostalih skupin, jim pomahali v slovo in se podali dogodivščinam naproti. Medtem, ko sva vzgojiteljici »zapregle« voz, je skupinica malčkov z zanimanjem opazovala okolico vrtca. Kmalu smo prispeli na cilj in čas je narekoval oddih za malico in napitek. Spustili smo se na gozdna tla in odprle so se številne možnosti raziskovanj-odkrivanje peres, prenašanje palic in vej ter risanje z njimi, iskanje listov različnih dreves, opazovanje drobnih živali in poslušanje ptičjega petja. Kaj hitro so bili ustvarjeni kupčki pometanih vej in gozdna jasa je postala priložnost preprostim gibalnim aktivnostim. Pot nas je nato vodila do dreves, ki so jih otroci sami izbrali, jih božali ter ob njih našli  trenutek počitka. Podrt hlod je bil ravno pravšnji, da smo sedli na avtobus in se zapeljali domišljiji naproti. In že je bilo slišati spontano mrmranje, pozibavanje in neizmerno veselje ob odkrivanju drugačnega sveta. V vrečo smo nabrali storže, veje, polžje hiške, kar nas je ob vrnitvi v vrtec, še vedno spominjalo na gozd.

Že naslednjega dne pa so se k istemu cilju – v »Škofekov gozd« odpravili otroci 2-4 let in otroci 3-6 let, le da so izbrali daljšo pot. To so obeležili v okviru pohoda za športni program Mali sonček. Igra starejših otrok v gozdu je bila podobna kot pri mlajših otrocih, ki so jo nadgradili z gradnjo hiške iz kupčka vej in palic, obmetavanjem z listjem in skrivalnicami okrog gozdne jase.

Čar gozda je tisti, ki zmeraj pusti pozitivne vtise, saj ob naravni danosti odpira številne možnosti za domišljijo in igro.